Gremo na Kilke!

HOME SWEET HOME

2010-08-26T13:10:00.001+02:00

No pa smo doma, v objemu svojih mamic, očkov, sestric, bratov, naročeni na kosilo k babici, z bolečinami v vratu zaradi višine domačega povštra in zadovoljni nad preteklimi petimi tedni.
Na koncu smo se malce polenili kar se pisanja bloga tiče, mogoče zato ker nas je Kopenhagen okupiral s svojimi must-see & must-do stvarmi. Dve noči smo kampirali v kempu zelo blizu centra mesta, izgledal je kot ogromen travnik posejan s šotori in obdan z visokimi stanovanjskimi bloki. Za Jana zagotovo največja prednost je bila, da na recepciji prodajajo tudi jajca. Prvi dan smo odšli do turist offica (kam pa drugam), našli niti ne tako zelo drago parkirišče in se sprehodili do latinske četrti, kjer je polno zanimivih lokalčkov in trgovin. Nad second hand shopi smo bili tokrat malo razočarani. Ob kanalih smo si ogledovali razkošne jadrnice, jahte, stare barkače in seveda moderno arhitekturo (Monika je bila navdušena, tudi mi smo se naučili nekaj o prestižnih materialih in statiki). Park Tivoli smo si ogledali le od daleč, saj smo trepetali od strahu na roller coaster-ju že nekaj dni prej. Krike trpečih na prostem padu pa se sliši daleč naokrog. Cilj našega dolgega sprehoda je bila slavna mala morska deklica, ki pa so si jo sposodili Kitajci in tako je na njenem mestu stal ogromen zaslon z neposrednim prenosom male morske deklice- razstavljene nekje na Kitajskem. Oh, razočaranje. Oh, še en razlog več, da se še kdaj vrnemo v Kopenhagen. Zvečer se je Marta odpravila na ples, saj je bila abstinenčna kriza res že nevzdržna. Ko pa smo se ostali vrnili do kombija in ga poskušali odkleniti brez daljinca (le tega je imela Marta), se je ključ zlomil v vratih. Kaj pa sedaj? Kombi smo pustili na parkirišču. Monika in Katarina sta se odpravili žurat, počekirat nočno življenje in res nenavadno, da si je isti lokal izbral tudi Žan. Ko smo se zgodaj zjutraj vračali v kemp, sta se Lovro in Jan že odpravila novim ključem naproti in kmalu se je kombi pridružil našim šotorom. Naspani in spočiti smo se odpeljali do Kristjanije – velike, velike Metelkove. Tam je bilo veliko zanimivih ljudi, vonj je spominjal na Rainbow gathering, vse hiše so bile pobarvane in povsod naokrog nore skulpture in kipi. Srečali smo nekaj nenavadnih rastlin in nekatere stojnice so bile še posebej zelene. Na nekem trgu je bil res hud rock koncert kar sredi belega dneva. V hišah je bilo polno ateljejev, pred njimi pa parkirani res hudi kombiji, naš Mercedes se lahko skrije.
Naslednje jutro smo se odpeljali do ogromnega flee marketa, kjer smo punce potešile svoje nabiralniške potrebe, fantje pa so bili bolj navdušeni nad parado ponosa, ki se je odvijala v centru mesta. Vse je bilo v barvah mavričnih zastav, veliko neokusnih transvestitov, predvsem pa ljudi, ki se borijo za svoje pravice in enakopravnost.
Počasi smo se poslovili od Kopenhagna in vnesli v GPS novo lokacijo – Ljubljana, Jamnikarjeva 51, kjer nas je po dolgih dveh dnevih avtocest pričakala prava pojedina. Hvala mamiočiJan in mamiočiLovro za vse dobrote, hvala Monika, Marta, Lovro, Žan, Jan za nepozabne počitnice in hvala vsem ki ste spremljali našo pot…

Kavarina

p.s. zadnjih 7 slik prejšnje objave se je prehitro znašlo na blogu in pravzaprav paše pod tele vrstice...

Švedska bo kmalu mimo

2010-08-21T15:44:00.002+02:00

20.8.10
Švedska nas je s svojo dolgo obalno avtocesto proti Stockholmu polenila, da se nam niti bloga ne da več pisati, ampak to nameravam popraviti. Od nacionalnega parka nas je pot vodila dalje proti jugu, in sicer proti Uppsali – zibelki Šwedske. Ko smo že začeli odštevati zadnje kilometre avtoceste do mesta se je na obzorju zarisala nenavadna zgradba. Poleg avtoceste se je vzpenjal 11 nadstropen kitajski stolp/hiša/hotel/neki/neki. Seveda smo zavili z naše poti, da si pobližje pogledamo to čudo. Pričakalo nas je malo Kitajsko mesto imenovano Dragon Gate. Res so si »kitajčki« postavili pravo malo kolonijo v obliki hotela in masažnega centra s trgovino in restavracijo. Vsa roba, ki so jo prodajali, in celo pohištvo in oprema je bilo made in China-pristno! Kljub temu so bile cene potrošniško navite. Ob cviljenju otroškega električnega avtomobilčka smo se odpeljali dalje.
Prava atrakcija nas je še čakala. Uppsala – najstarejše mesto na Šwedskem – nas je pričakalo v zgodnjem popoldnevu. Mesto je velikosti Ljubljane in prav tako tudi leži ob bregu manjše reke. Čeprav staro je Uppsala dandanes univerzitetno mesto polno študentov. Sprehod smo začeli kar ob lepo urejenem bregu reke in tam so nam v oči padle ergonomsko oblikovane lesene ležalne klopce, ki jih je bilo treba nemudoma preizkusiti. Po »siestici« smo prečkali nekaj mostov in začeli iskat najbližji Second-hand shop. Nazadnje smo pristali v mestni knjižnici z dostopom do interneta. Nekaj časa smo namenili tudi znamenitostim mesta, kot so najstarejša univerza v Skandinaviji, grad in katedrala. Slednja je v eni od stranskih kapel skrivala zbirko svetih pisem sveta in po dolgem času smo lahko prebrali tudi nekaj domačih besed. Vzdušje mesta nas je tako navdušilo, da smo se odločili naš obisk nekoliko podaljšati. Usedli smo se v prvi kafič, ki nam je prišel na pot in si ob leni reki naročili belo kavo, Marta pa se je na bregu zavrtela v ritmu tanga.
Od čara mesta smo se ločili šele pozno ponoči in se v trdi temi, ki je nismo več tako vajeni lotili iskanja prostora za prenočitev. Našli smo ga kar na kolovozu neugodno lociranem blizu hiš in glavne ceste. Kljub temu smo se mirno zbudili v novo jutro.
Ker smo s Stockholmom že opravili smo se hitro odpeljali mimo proti drugem največjem mestu na Švedskem Goteborgu. Pot je hitro minila, saj smo se vsi (razen Jana, ki je vozil) zatopili v knjige. Bolj kot smo se bližali mestu bolj zmeden in prepleten je bil cestni sistem pred nami. Ko se je izgubil še vodič – GPS – smo se odločili, da si tega na videz surovega industrijsko-trgovskega-pristaniškega mesta ne bomo ogledali. A se to ni povsem uresničilo. Kar na enkrat takrat že nevozeči Jan vzklikne: »uauuuuuuuuu! Lunapark!« Ni preteklo 5 min, ko smo že stali pred vhodom. Hiša strahov, vlakci smrti, prosti pad, vodni tobogani, velika kolesa in vrtiljaki. Ooooooooo! Odločitev je padla: »Gremo na vlakec smrti in prosti pad!« Polni novih izkušenj smo poizkusili še srečo na kolesu sreče za 2kg čokoladne pakete. Če to ni super nagrada! Na žalost je pa 2 proti 100 bilo preveč za nas. Praznih rok, a nasmejanih lic smo se odpeljali proti zadnjem mestu na Švedskem Malmu.
Prenočili smo na obali morja poleg dveh nemških parov turistov, ki so tako kot mi ignorirali znak »camping forbjøden«. Le malo poti je ostalo do samega mesta in kmalu smo že prispeli do turist ofisa in se podučili o mestu. Nekoč pred davnimi časi, na začetku našega potovanja smo se že peljali mimo Malma, dovolj da je Monika opazila visoko, elegantno stolpnico arhitekta Calatrave. Zdaj pa se je Žan soočil z zahtevnimi križišči, nedelujočimi semaforji, prenizkimi parkirnimi hišami v samem centru mesta. Močno nam je krulilo v trebuščkih, povsod okoli nas same restavracije, fast foodi, stojnice s hrano… mi pa poiščemo trgovino si privoščimo delavsko malico. Monika in Katarina se odpravita v moderno galerijo, Jan Žan in Lovro se jima pridružijo, saj je na vhodnih vratih napis free entry. Veliko umetnin je bilo izdelanih iz smeti, plastičnih vrečk, cevi, vsega kar se najde na kosovnem odvozu. Moniko in Katarino boli glava, saj se pripravlja na dež (uf kakšni stari mami), zato si zaželita dobre kave v udobju prijetnega kafiča. Na računu piše 2x bela kava, 1x čaj in 10 evrov! Uou to pa so cene, ampak ugotovimo da si lahko sami naredimo še čaja in kave, tako da Žan spije 6 čajev. Lovro in Jan sta šla na sprehod do Gradu in po mestnem parku, nato pa sta se pridružila Marti v knjižnici, kjer so našli veliko knjig v slovenščini in brali, brali, brali. Nato smo se skupaj s kombijem odpeljali do stolpnice turning torso in ostali presežkov moderne arhitekture v njeni bližini. Dežuje, temni se že (nismo več navajeni da je tako hitro noč). Pod pretvezo da smo študenti arhitekture poizkušamo priti v stolpnico, vendar nam vratar pove, da to ni mogoče, saj ljudje v njej živijo in se za oglede plača in to samo ob določenih terminih. Toda že samo pritličje nam zadosti pove o luksuzu in debelini denarnic stanovalcev. Mimo kombija na parkirišču priskaklja zajec. Moker, prestrašen, z rdečimi očmi se nam zasmili in ga ujamemo v kartonasto škatlo. Na policiji nas napotijo k dežurnemu veterinarju, se nam zahvalijo, čeprav so na začetku pomislili da je v škatli prej kaj drugega kot pa zajec.
Odpeljemo se ven iz mesta in postavimo šotore na gojišču rac in kur, to smo pravzaprav ugotovili šele zjutraj. Oh, malo pa že pogrešamo domačo posteljo.

Hajk!

2010-08-16T15:44:00.003+02:00

Lovro odločno zavije s ceste. V gozd. Na mehki travi postavimo šotore. Res je lepo. Na sredi travnika rastejo breze, ob robu gozda je stara opazovalnica in lopa polna stare krame. Vseeno tudi Žan ne najde nič uporabnega. Lovor ima detektor za dobre stvari. Poleg enkratnega placa je v trgovini odkril super hudo podobno kajmaku slano margarino Lätto, ki si jo veselo mažemo na še kar ogaben švedski čipšit kruh. Ja, slovenski kruh je res najboljši, švedi nimajo za burek! Naslednje jutro se odpeljemo naravnemu parku naproti. Kar naenkrat Žan sunkovito zapelje s ceste. Ustavimo se na počivališču ob jezercu z majhnim splavom nedaleč od obale in čof v vodo. Malce nam je nerodno ker ostali obiskovalci na počivališču in sploh cel promet vidijo naše nage ritke ampak se splača. Brum brum naprej proti turistofisu, da nam povejo vse kar nas zanima, kajti postali smo zahtevni turisti in gremo v kemp samo če ima sauno, internet, pralni stroj… Še prej pa skok v divjino, da nismo zastonj sabo nosili gojzarjev, derez, pohodnih palic in karabinov. Na preizkušnji bo tudi naša kondicija, saj veliko sedimo. Pred tem napolnimo želodčke z našimi najljubšimi makarončki. Skoraj smo že izpraznili eno od 10 kg vreč. Čez kako uro končno zakorakamo novim dogodivščinam naproti. Nekaj časa hodimo po leseni potki in se že sprašujemo zakaj za vraga smo sploh obuli gojzarje. Pot nas vodi ob morju med drevesi, ki se vzpenjajo po skalah. Na križišču zavijemo po strmi poti navzgor in po pol ure sopihanja prispemo do še ene lesene potke. Ustavimo se in pogledamo okrog sebe. Same borovnice! Navali narode, za 1 uro smo dobri. Ko smo že vsi modri okrog ust in ker je že pozno se odpravimo naprej mimo jezer, res hudih bivak placov s postavljenimi ognjišči in kočami, ki so na polno opremljene in odklenjene, vsem na voljo. Navdušeni smo. Ko se Monika podriska v eni od razkošnih latrin, ki so po celem parku, se odpravimo skrivnostni razpoki naproti. Pot je strma. Še dobro, da je Katarina obula gojzarje in ne teve. Prispemo do kanjona, ki je hud. Na polno hud! Žan sicer nekaj jamra o slabi svetlobi za fotografiranje, ampak je srečen ko prispe na vrh 40 metrov visokih sten. S pečin občudujemo morje in majhne otočke, ki so razdrobljeni ob obali. Ker se že temni se hitro odpravimo naprej. Ne mine dolgo ko smo spet navdušeni. Polje zaobljenih kamnov, ki so poraščeni s flurestenčno zelenimi in roza lišaji, spodaj pa teče reka. Res lepo! Ampak moramo naprej na drugo stran v dolino proti izbrani destinaciji. Izbira ne bi mogla biti boljša. Peščena plaža, urejeno ognjišče z nastavkom za žar, in lepa travica za naše šotore. Takoj se odločimo, da ostanemo še en dan. Po mrzlem kopanju v bolj pussy slanem morju ob ognju pojemo večerjo in se počasi odpravimo spat. Dobro jutro in načrt je popolnoma znan: pravljični prostor bo še za en dan naš, zato šotore in opremo pustimo tam in se odpravimo po drugi poti okrog. S seboj vzamemo le prazne flaše, ker nam je zmanjkalo vode, potočki pa so sumljive oranžne barve. Na poti spet vidimo nove koče, v katerih lahko kdorkoli prespi povsem zastonj. Vse je lepo ohranjeno, drva nasekana, sekira poleg. Sistemu se kar ne moremo načuditi. Si kdo predstavlja take hiške v našem TNP? Pobožne želje najbrž… Je pa res, da je park veliko manj oblegan kot Triglavski narodni park. Spotoma namreč srečamo le približno deset družin in nekaj jadrnic ter bark ob obali. S kombijem se potem premaknemo do južnega parkirišča in pojemo kosilo. Uganete kaj? Makarone seveda. S polnimi naročji vode, kumaric, sira, kruha in hrenovk se odpravimo do šotorov. Zvečer imamo v planu požrtijo na ognju, še posebej komaj čakamo na 1,5kg hrenovk. Naše počitnice so res popolne – morje, peščena plažica in gozdiček takoj zraven, ogenj pa že prijetno prasketa in čaka na prvo rundo hrenovk. Eeeee, napaka. V ključnem trenutku se od nekod prikradejo oblaki in hud naliv nas prežene v šotore. A ne za dolgo. Ko je nevihta mimo, prilezemo ven in hitro napademo hrenovke, na katere smo tako dolgo čakali. Še en eeeee. Si predstavljate kakšen okus bi imela najslabša pašteta v zelo zgoščeni obliki? No, tak okus so imele hrenovke.
Ampak se nismo dali. Po dežju smo se ponovno zbrali ob ognju in zabavali do zgodnjih jutranjih ur. Noč je postala ena najlepših, jutro pa še lepše.

adijo finska!

2010-08-13T13:12:00.002+02:00

Od prejšnje objave je preteklo že kar nekaj vode po reki Kemijoki ob kateri nas je vodila pot najprej do Kemi-ja, ki je malo mestece ob obali Botnijskega zaliva. Parkirali smo se pred tourist officem, ki po naključju leži tik ob vodi. Le ta nas je precej zanimala, saj to ni bilo jezero, temveč morje. Da bi preverila, koliko resnice je v tem sva z Janom izvedla znanstveni poskus: 1. Stopila sva do vode, 2. Pomočila prst v vodo 3. Obliznila prst 4. Enoglasno zaključila: »Pa to ti je navadno jezero!« To »morje« je dejansko na pogled in po okusu popolnoma enako kot vsa jezera. Le jadrnice na njem so enake kot pri nas na Jadranu. Po obilnem kosilu smo se vrgli na pisanje kartic, kajti bližal se je konec našega popotovanja po Finski. Tako smo se odpravili proti najsevernejšemu mestu, ki smo si ga želeli ogledati, Rovaniemiju. To je zadnje večje mesto pred prostrano in pretežno slabše razvito Laponsko in hkrati edino mesto, ki leži v arktičnem krogu. Mesto je prijazno in prijetno. Ker smo prispeli šele proti večeru smo se najprej usedli v najsevernejši McDonalds in si privoščili kalorično večerjo. Ker skrbimo za linijo smo se odpravili na krajši sprehod po mestu. Z brega Kemijokija smo občudovali znamenitost Rovaniemija – most, ki bojda simbolizira jelenje rogovje (nam se je zdel le malo drugačen most, ampak nič posebnega). Za naslednji dan smo si pustili ogled Božičkove vasi in da ne bi zamudili niti minute smo se utaborili kar na parkirišču tega nakupovalnega centra. Celo noč smo poslušali božične pesmi in tuljenje zaprtih haskijev. Naslednje jutro smo se torej odpravili nakupovat oz. bolje rečeno na lov za lepimi razglednicami. Nato je sledil še srdit spopad z vsemi, dokler niso razglednice ležale poražene v poštnem nabiralniku Božičkove pošte. Utrujeni od borbe smo se odločili pustiti Finsko za sabo in se popeljali globoko na Švedsko v iskanju pohodniških poti in novih dogodivščin.

by Lovro

RAINBOW GATHERING

2010-08-11T09:30:00.007+02:00

Pozno popoldan smo prispeli v Leppavirto, kjer smo naplanirali udeležitev na hipijevskem Rainbow gatheringu. Zavili smo v smeri pokopališča, kot so nam povedali lokalci in prispeli do parkirišča polnega starih avtomobilov. Na vhodu so nas takoj presenetili zanimivi ljudje, zafrkavali so nas, da prihajamo iz revne Slovenije. Po 15 minutnem sprehodu smo zagledali prvo skupino nagcev, ki so nam prihajali naproti. Zmedeni smo se usedli pred kuhinjo, kjer nam je prijazna skupina hipurjev razložila, kako tu stvari delujejo. Par preprostih stvari: You have to shit in the shitpits! If you borrow a bottle you must not touch it. When the food circle is called, you come when it is called for the third time… Droge, alkohol, psi in nasilje so prepovedani. Spoštovati moraš mati naravo in ljudi okrog sebe. Drugih pravil pa niti ni. Kasneje smo srečali še tablo na kateri je pisalo: No drugs, alcohol, meat and dogs. Vsak dela kar mu paše oz. kadar mu zapaše. Hrana je zastonj, plačajo tisti ki denar imajo.
Potem smo odšli po šotor in spalke, zaplesali in zapeli v krogu in odšli spat. Jan in Katarina sta pokukala v tipi v katerem je gorel ogenj in se je slišal zvok kitare. Skupaj smo peli pesmi v stilu Hare Krišna oz. Šiva.
Zjutraj smo se zbudili ob 11h in z mislijo, da smo zamudili zajtrk prošetali čez prelep travnik do kuhinje, kjer smo nam razložili, da bodo začeli pripravljati zajtrk. Nagemu Italijanu s košatimi brki, ki je odlično sekljal bananice, smo pomagali olupiti in narezati sadje. Ko smo sodelovali pri delu v kuhinji so nam razložili kako deluje sistem pri njih. Vsak večer se zbira prostovoljne prispevke v »magic hat«, ki pokrijejo vse stroške za hrano. Hrano pripravlja tisti ki si to želi in dela to kar želi s hrano, ki je na voljo. Sistem dejansko dobro deluje! Kasneje smo se udeležili obreda pred zajtrkom, ki je bil ob pol štirih, pojedli brezmesno, bolj ali manj brezokusno hrano in se malo razkropili po placu. Jaz sem odšel na delavnico meditacije, ki je bila konc huda! Ostali so se odšli kopat v jezero, ki je bilo zraven prostora za kampiranje, no jezer je bilo v resnici več, kar se seveda za Finsko spodobi. Udeležili smo se tudi delavnice o tem kaj rainbow sploh je dandanes, kaj je bil včasih in kakšna prihodnost ga čaka, izvedeli smo veliko zanimivih, povsem novih stvari, nikoli prej si nismo mislili, da to sploh obstaja. Največji rainbow gathering v Ameriki je imel kar 48000 udeležencev, v Evropi pa 10000. Proti večeru smo spoznavali še veliko novih ljudi, prepevali v krogu in se proti jutru le odločili za spanje. Naslednji dan je tekel po ustaljenem ritmu-pomoč pri pripravi zajtrka (hipurki z res hudimi joškami), umešanje testa za večerjo… A proti popoldanskim uram smo se le odločili za pot naprej.
Pozabil sem omeniti, da smo se nekateri cel čas poizkušali čim bolje zliti z okolico, kar pomeni, da smo bili brez gat, modrcev in še posebej fotoaparata. Vse je teklo v stiku z naravo, zato res ni bil čas za igranje turistov. Posledica-samo ena slika travnika, kjer se je vse dogajalo. Doživetje je bilo res nepozabno in se že veselimo naslednjega Rainbow gatheringa!

Žalostni in lačni smo se odpeljali hrenovkam naproti. V bližnjem Smarketu smo se z lačnimi očmi in praznimi trebuhi sprehajali med policami hrane. Na bencinski pa si končno skuhali mesno kosilo po naše malo bolj nezdravo in v veliko večjih količinah. Naša naslednja destinacija je bila savna, kaj pa drugega, saj smo na Finskem.
V turist office-u so nam obljubili pravo smoke finsko savno (savusavna), ko pa smo prišli do hišice za hotelom, je bila v njej samo navadna. Po do dobrem našvicanju, prečiščenju por in sproščanju le pomislimo, da je prazna savna malo nenavadna, če se zunaj sprehaja kup dedkov in babic v brisačah. Rezultat je radovedno oprezanje okoli sosednje hiške in odkritje tradicionalne savusavne, v kateri prijetno diši po dimu (brisače po koncu niso tako prijetno dišale), temperature pa so malo bolj znosne, dokler babica na zgornji klopi na peč ne zlije celega škafa vode. Skok v jezero se izkaže za pravo osvežitev, kot tudi tuš, dišeči lasje in niti sledi umazanije za nohti.
Prijetno utrujeni se odpravimo na lov za primernim spalnim prostorom mimo mavrice, ki zasede skoraj celo nebo-vauuu!
Utaborimo se v objemu gozda, v bližini letališča s prijetnim zvočnim ambientom vzletajočih letal. Žan je spekel kokice, cel škaf, njami!!! Prijetnemu klepetu se je počasi pridružilo zehanje, želja po topli spalki in nadležni komarji so nas pregnali v šotore. Pa lahko noč.

Konec KILKE, spet v akcijo!

2010-08-07T12:28:00.002+02:00

Zbudili smo se v oblacen dan ob poznih jutranjih urah se malo pretegnili in zaceli pakerati ves raztur, ki smo ga uspeli ustvariti v preteklih dneh. Poslovili smo se od vseh Janovih ljubic, nasih prijateljev in prijateljic ter vseh, ki smo mislili, da jih sploh ne poznamo. Najbolj smo bili zalostni, ko se je bilo potrebno posloviti od nasih ljubih kuharic, ki so nam vedno nalozile trojno porcijo vsega kar je bilo na razpolaago. Za po poti so nam zavile se paket s hrano, ki je ostala od taborjenja, nas stisnile v objem in potem smo se odpravili po nase stvari. Jaz sem odsel po kombi, ga pripeljal do vhoda, kjer smo ga natovorili z vso robo, pobrali se ene par stolov iz smeti, se odpeljali se castni slalom okoli Kilke in odsli via Lahti. Prispeli smo v center in nasli prve turisticne informacije ter s tem tudi internet katerega smo se posluzili v poceni kaficu. Medtem, ko so ostali surfali sva z Janom odsla v S-market (Katarina pravi, da je ta najbolj poceni) in si ogledala Finske cene, ki sploh niso tako zelo drazje od nasih, kot smo mislili. Ugotovila sva, da se nam najbolj splaca kupiti hrenovke(3,15€/kg) in fasirano meso ampak potem nisva kupila nic saj imamo se poln kombi prebranca. Ko smo se spet zenotili smo se odpravili k druzini nasega prijatelja Vikkeja, ki nam je objubil, da nam bo razkazal mestno jedro in okolico. Prispeli smo v topel objem prijazne slovenske druzine, kjer so nam pripravili res odlicno vecerjo. Nekaksno lososovo lazanjo ter borovnicevo pito :) Mmmmm... Po vecerji in prijetnem pogovoru smo se odpeljali do bljiznjega jezera na krajsi sprehod ter ogled par urnega soncnega zahoda. Ob polnoci smo se odpeljali nazaj in zaspali v ze prej postavljenih sotorih na njihovem vrtu.Naslednje jutro nas je pricakal topel tus, zajtrk ter ciste obleke, ki nam jih je slovenska mama Andreja prala in susila celo noc. Hvala Andreja. Se vidimo se kdaj. Potem smo najedeni vzeli vsak svoja soncna ocala, vodo ter kratko majico, saj je bilo peklensko vroce, in se odpravili na ogled mesta. Vikke nas je popeljal po gozdni poti do skakalnice, kjer smo imeli prelep razgled nad celim mestom. Ogledali smo si, kam bomo odsli in se odpravili na ogled arhitekture Alvarja Aalte ter si kupili 4 metre bonbona, ki nam je posteno teknil. Odpravili smo se nazaj do hise, se poslovili in odpeljali v smer Jyväskylä. Po stotih kilometrih smo se od lakote in lenobe ustavili ob prvem jezeru, kjer smo pojedli ves kruh, salamo in skoraj celo nutelo. Najedeni smo odsli pokukat v summer cotage od ze prej omenjenega arhitekta ter ob soncnem zahodu namocili nogice v blizu lezece jezero. Nasli smo si placek za kampiranje med gorami lesa, si skuhali prebranac in odsli spat.Danes smo po dolgem casu vstali spet ob osmih se hitro spakirali in odsli na kopanje k bliznjemu pomolcku. Ko smo se navzili vode in crnih finskih kruhkov z marmelado in preostanki nutele smo se odpeljali v Jyväskylo in krenili po mestu. Monika si je odsla ogledat arhitekturo, jaz sem nesel svoj fotoaparat na ciscenje, ker je bil res usran in je bilo polno smeti po vseh slikah, Katarina je pa skocila v bliznji muzej. Dobili smo se v knjiznjici, kjer cekiramo maile in dopolnjujemo nas zapuscen blog.

Daleč smo skočili!

Sibelius hall - leseni arhitekturni biser.

Cigani na obisku.

Osem Slovencev!

Oči, lej kakšen avto!

Zan

Prekratko

2010-08-07T11:11:00.004+02:00

Zdravo!
Pa je ze konec najvecjega tabora za vecino izmed nas (do zdaj). Vsi smo polni vtisov in izkusenj. Lovro ima ze 13 novih prosenj za prijateljstvo na Facebooku. Se dobro, da Jan nima Facebooka, ker bi mu gotovo zastekal racunalnik. Na splosno smo bili ena vecjih atrakcij (vsaj v nasem subcampu). Na Jana in Zana so se finske bejbike kar lepile, ko smo peli s kitaro smo pa itak zazigali. Res so nas vsi zelo lepo sprejeli. Celo kuharice. Na dan smo imeli kar stiri obroke (zajterk, kosilo, vecerjo in bed-time snack). Vseeno smo bili mi tisti, ki smo najvec pojedli. Sploh Jan in Zan, ki sta imela skupno taper posodo in sta vedno zahtevala porcijo za dva (dobila pa za 4 - in pojedla). Poleg glavne jedi, ki je mimogrede vedno imela priblizno isti okus po kariju, smo si vsi nabrali cele stolpe malih kvadratnih rzenih kruhkov z maslom in sirom, da so nas vsi cudno gledali in se sprasevali, kako lahko vse to pojemo. No, na koncu smo se s kuharcami celo slikali v dar pa smo dobili se cel paket hrane za na pot.

Polonco zanima kaksne delavnice smo imeli. Celoten program je bil razdeljen na 4 programske sklope oz. valley-e.
Prvi je bil Earth valley, kjer si lahko plezal, skocil z visine na zracno blazino
(celo jan je), hodil po gurtni, gradil stolp iz gajbic za pivo (na katerem je zan splezal tako visoko, da je zmanjkalo gajb), zongliral, spoznaval tuje skavte, se igral zanimive igre, obiskal cirkus in se in se.
Drugi je bil Fire valley, kjer si lahko koval v mali kovaski delavnici, se ucil filtriranja in brusenja nozev, si skoval lasten spominek (obrocek za rutko) iz kovinskih ploscic, itd. Slednja delavnica je bila res huda. najprej si si izbral velikost ploscice in kovino iz katere je narejena ploscica, nato pa si jo oblikoval s kladivom na starih zelezniskih tirih. Zraven si imel pa se polno orodja. Od luknjacev, do zvijacev, izvijacev, stiskacev, prepogibacev... skratka finci imajo prevec denarja in se bolj prevec opreme. povsod dobis cisto vse kar hoces. V fire vallezu je bil tudi balon - taprav - ki je nekajkrat poletel. V sotorih so imeli velike plazma tv - je, ki so prikazovali potek dogajanja, navodila in podobno. precej zanimiva in "taborniska" alternativa nasim plakatom:D
Tretji, Air valley, je bil od vseh se najbolj nezanimiv in zmeden. po njem smo kar nekaj casa iskali kaj zanimivega, na koncu pa so nas poslali na drug konec tabora, kjer smo koncno nasli nekaj zanimivih stvari za nas. Jan, Katarina in Monika so sli na radijsko delavnico in posneli radijski prispevek (obstaja na janovem usb), Lovro, Zan in Marta pa so obiskali fotografsko delavnico - pojma nimam kaj so poceli. Je pa Zan precej navdusen nad novimi "forami" ki se jih je naucil izvajati s fotoaparatom.
Water valley pa je bil totalna zmaga. Igrali smo kajak - kosarko, kanujali smo se po jezeru, Monika in Katarina pa sta sli v zogo, s katero se kotalis po vodi. (Na finskem stane 1200€, na ceskem pa 100€. Za kilke so jih kupili 5, seveda ceskih.) Tudi kanuji so bili seveda novi (in jih je bilo miljon).
Vecerni program je bil nekako netabornisko taborniski. Vsak vecer smo sli v "leader´s cafe", ki je bil nekaksno sotorsko koncertno-disko prizorisce. Vsak vecer se je do enajstih odvijal kviz (s prevec bogatimi nagradami), po tem paje sledil koncert ali disko vecer. Denarja se je tam obracalo definitivno prevec. Na "silent disco" veceru smo dobili vsak svoje slusalke (bilo jih je vsaj 500), s katerimi se je dalo poslusati 4 razlicne glasbene programe. Slusalke je njihova zveza seveda kupila samo za kilke.

I hope that our international friends won´t have problems with translating our blog.

Ja, kar nekaj novih prijateljev nas je prosilo, da jim damo link do bloga. rekli so da se bodo ze potrudili in uporabili google translate. Vso sreco!

Lep pozdrav, MI.

Kilke

2010-08-01T12:49:00.003+02:00

Pa nam je uspelo dobiti zastonj internet celo na Kilke, da vam na kratko opisem tukajsnje dogajanje. Prvo kot prvo, to je ogromen tabor (cez 9000 Fincev in 600 tujcev), ki pa je za razliko od nasih stacioniran sredi gozda. To je prostran borov gozd z malo podrasti skozi katerega so speljali omrezje potk, cest, vodovodov in zic. Dejansko se je tezko odlocitali ali je tabor bolj ali manj preprost od nasih. na stotine sotorov med drevesi, klopi, mize in drugi objekti iz lesa ti dajo obcutek pravega skavtstva, ampak ce bolj pogledas stalno uporabljajo vijake, pipe na senzor, ozvocenje za vsako kuhinjo, veliko elektricnega orodja, stroj za vrtanje lukenj, ipd. Ampak zopet so vse te prilagoditve potrebne za tako veliko ljudi. In tu stvari res funkcionirajo! Na kosilo cakas manj kot na nasem taboru, ceprav je ena kuhinja za cca. 500 ljudi. Aktivnosti so zelo raznolike od (bednih) izobrazevalnih delavnic, kreativnih delavnic in sovov do vodnih toboganov, plezalnih sten in skakanja na zracno blazino. Mi smo bili zadolzeni za nekaksno pogovorno oddajo, kjer smo predstavljaji Slovenijo in slovenke tabornike mlajsim (trekkerji in explorerji) finskim skavtom. Ceprav nas je malo, smo eni od najbolj aktivnih "swaperjev". Zamenjali smo ze skoraj vse nase rutke in tudi notovih nasitkov hitro zmanjkuje. Preko swapanja spoznavamo tudi vedno nove ljudi z vseh koncev sveta.

Mnoge izmed vas je skrbelo, da nas bo tu gor na severu zeblo. No, skrbi so odvec, saj je bilo ob nasem prihodu zunaj kar 33 stopinj. Kasneje smo jih zabelezili kar 35. To so idealne temperature za kopanje, ampak ne tu. Poleg tabornega prostora sta kar dve jezeri, vendar si po kopanju v njih se bolj umazan kot prej, zato se drzimo lepo urejenih tusev. Z njimi je povezanih kar nekaj prigod, ampak pustimo kaj se za drugic.

we walk

2010-07-28T10:06:00.002+02:00

dej ne glej tko neumn!

jan in igračke

prijeten kafič poleg zalivčka v helsinkih, marta in lovro sta se ravno nasitila s pullo...

alvar aalto in finlandia koncertna dvorana

janči na vrhu rock church. gleda dol...

to je pa pogled iz rock churc. lovro, jan in marta hitijo...

juhuuu legokocke!!

weegee moderna galerija. video z govorečim usti...

šahovnica pred weegee galerijo

na naši verandi v grankulli pri res kul familiji!

sun nutsis

2010-07-28T00:47:00.004+02:00

brum brum

2010-07-28T00:40:00.005+02:00

V nedeljo pa se je zgodilo tisto kar smo vsi že nestrpno pričakovali - prišli smo na finska tla! No, ne smem preskakovati... Dan se je začel zelo (pre)zgodaj, spremljal pa nas je še dež. Takoj, ko smo vse zmetali v kombi, smo se popeljali skozi zaspani Stockholm do pristanišča. Tam nas je čakal naš prevoz - ogromen trajekt Silja Evropa. Po check-in-u smo zapeljali v trup te mogočne ladje. Ker smo bili palubni potniki smo si svoje domovanje za vožnjo, ki traja 12 ur, našli kar pod nekimi stopnicami. Vsi Finci in Švedi so nas seveda malo čudno gledali. Kako tudi ne, saj smo sabo privlekli vsak svoj termarest in goro hrane. No, smo pa tudi mi malo čudno gledali njih nazaj, ko so pol ure pred pristankom začeli naokoli tovoriti ogromne pakete piva iz ladjiskega duty-free shopa. Pot je potekala zelo mirno, pravzaprav smo je večino prespali, poleg tega pa smo še viseli na zastonj internetu. Na finska tla smo končno stopili nekaj po sedmi uri po lokalnem času. Finska ima uro namreč premaknjeno za 1 urno naprej. Kljub temu, da smo izgubili eno uro nas to ni pretirano skrbelo, saj je tu dan zeeeeeeloooooo dolg. Ker seveda ne bomo plačevali za kamp smo se odplejali iz mesta Turku, kjer smo pristali, in našli romantičen kotiček od koder je bil lep razgled na bljižnja polja in ogromno, svetlo luno.
Čeprav je bilo še svetlo smo se odpravili spat ob polnoči.

Mogočna Silja Europa.

Naš kotiček pod stopnicami.

Tu smo pa spali. Finska je prepredena s potkami, ki te odpeljejo dovolj daleč od hiš, da nikogar ne motiš. Okusili smo celo nekaj malin, ki so rasle ob poti.

by Lovrenc

3x1/3

2010-07-25T17:22:00.002+02:00

Budilka. Nočemo vstat. Hitro vstat! Štokholm kliče. Le še 156km in prišli bomo v mesto, ki je 1/3 vode, 1/3 zelenja in 1/3 mesta. Najprej se ukempamo v predmestju, potem pa se s podzemno odpravimo do postaje T-central. Sprehodimo se po švedski Čopovi ulici, malo pošetamo in spet postanemo lačni. Imamo vse, le kruha ne. Fantje uporabijo znanje angleščine in kmalu vemo kam. Na majhnem splavu pojemo francosko štruco s turistično, sirčki puranje prsi, tuno in jajci. Za posladek pa še cimetovo pecivo, ki je enkratno dišalo in malo manj pasalo. Žan je zmatran in se vrne v kemp še eno rundo odspat. Katarina in Monika odideta po zemljevide, Lovro, Marta in Jan pa pokradejo malo interneta, da mame niso preveč panične. Potem se odpravimo do Vase, ladje ki je hkrati velik ponos in sramota Švedske. Ponos ker je bila to najvišja ladja svoj čas, sramota pa ker se je prekucnila še preden je prišla na odprto. Vidi jo la Jan, saj je edini pripravljen čakati v dolgi vrsti. Marta in Lovro se odpravita v Nordijski muzej, Keta in Mona pa v Moderno galerijo in Arhitekturni muzej. Vidita Judda, Penna, Warhola, Calderja, Kandinskega, Dalija in lepe WCje. Sta zelo zadovoljni ker nič ne kupita. Na poti domov tudi ne. Jan, Lovro in Marta na poti domov še enkrat ukradejo internet. Žan je spal. In deževalo je. Vsi smo bili mokri. In lačni. Zato skuhamo makarone s tajsko omako. Niso dobri. Še zmeraj jih imamo. Ker smrdimo, si tuša želimo, ampak tuši hočejo denar, ampak mi ga ne damo in kar tri v enega odskakljamo. Spet dišimo. Zvečer spoznamo nekaj Nizozemcev in nekaj Nemcev. Nizozemci igrajo kitaro. Ampak so še kar bedni. Potem pa pride Jan. In je čist hudo. Pač dober. Navdušimo jih z đurđevdan in potem so nenasitni. Eden predlaga da me tri punce vzamemo njihovega lepotca ala Justin Timberlake v zameno za Jana. Odpade, rečemo. Jan je preveč kul. In Dean to ve…

by keta in monika

struja!

2010-07-25T17:16:00.005+02:00

Novo jutro, nov dan. Adijo vetrnice, adijo prijazna stric in teta, dobita razglednico iz Ljubljane. Kombi, avtocesta, spanje, sanje, Švedska here we come. Peljemo se čez najdaljši most v Evropi Øresund Bridge, naredimo par fotk, gremo mimo Malma in proti Ystadu. Tam si ogledamo megalitski spomenik, skrivnostno predvikinško formacijo kamnov Ales Stenar. Po peščenem spustu s pečine namočimo ritke v Baltsko morje. Ni mrzlo. In ni slano. Na soncu se posušimo. Potem pa prehrambeni alarm. Gremo jest! Vrečke iz juhe niso vedno dobre, Kartofelzupe fuj! V prijetnem razpoloženju nadaljujemo furanje spanja, branja, klepetanja. Na poti proti Kristianstad Žan opazi zanimive prometne znake, ki opozarjajo na nevarnost divjih prašičov, losov in krav. Neumnosti nam ne manjka, Žana nadvse privlačijo prepovedane stvari, pustimo mu samo tiste res zabavne, recimo na vsaki bencinski izprazni šlaufe eura super 95-98, mogoče do konca potovanja naberemo en liter. Katarina ne zdrži brez kave. Zato si eno sposodi. Seveda ne na lastno odgovornost. Krije jo ekipa specialcev. Akcija seveda uspe. Katarina je potešena. Monika je neustavljiva voznica, ki se kljub pozni uri ne uda, seveda ji pomaga sonce, ki kar noče zaiti. Kljub neumornemu izplinjevanju Jana in Žana vsi potniki preživijo, veliko struje je bilo. Švedski zakoni so zelo prijazni, saj nam dovoljujejo da prespimo na robu gozda v zakotni vasici ob ruševinah stare hiše, ki je kar precej strašljiva in hitro pobegnemo v šotore...

by keta in monika

Počena guma, kaj pa zdaj?!

2010-07-22T20:00:00.004+02:00

Po za prebivalce desnega šotora precej neprespani noči, ob zvokih pijane nemške mladine in neuspešnem uravnavanju temperature v spalki smo se prebudili v novo jutro s spuščeno gumo desno spredaj. In tako smo v Kasslu poiskali vulkanizerja,ki pa na žalost oz. na srečo ni takoj našel primerne nove gume za naš zbirčni, izbrani Mercedes. Tako smo izkoristili priložnost in se odpravili raziskovat mesto Kassel. Nismo bili preveč navdušeni nad sicer velikim parkom, v katerem pa ni bilo kaj dosti življenja. Monika, kot profesionalka lahko mirne vesti reče da je bil park grd, toda kmalu nas je sprehajalna pot pripeljala do astronomsko tehničnega muzeja. Ni nam uspel zlobni načrt, da zgledamo stari pod 18 let in da lahko gremo zastonj. Janu so bili najbolj všeč stari telefoni, ki si so še vedno delovali, zvonili in klicali. Pa tudi ura z nihalom je bila res kul.
Nova guma, nove ceste, novi cilji, nove dogodivščine… Avtocesta nas pripelje do trajekta, trajekt pa do prelepe Danske. Z zvoki Janove kitare, Žanove flavte in južnimi komadi zabavamo vse na palubi. Sprejeli smo tudi odločitev, da smo tok hudi, da bomo to enkrat počeli na ulicah bogatih skandinavskih mest in si povrnili malo denarja za novo gumo.
Pokrajina otoka Lolland-Falster je res lepa in hiše razpršene po njej nam dajejo občutek, da smo daleč stran od doma. Ura je že veliko, ampak sonce je še kar visoko na nebu, treba si bo postaviti šotore in ustavit lakoto, za katero sicer Žan meni, da je zgolj psihološkega izvora. Ustavljamo se pri hišah in sprašujemo če mogoče kdo ve, kje bi lahko prespali in namigujemo, da je njihov vrt nadvse primeren za to. Na dovozu za neko tovarno srečamo dva zajca in Lovro jima potrobi s super druper hupo, ki je Žanov izum na strehi kombija, to sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi ustavili ravno ob znaku za prepovedano trobljenje in če ne bi trobil ravno Lovro (velik nasprotnik le-tega)in to zajcu.
Pridemo do prikupne hišice, v kateri živi starejši par s katerim sicer ne govorimo nobenega skupnega jezika, ampak vseeno si s spretnostmi pantomime priskrbimo prenočišče v bližini njune hiše. Nedaleč stran, sredi žitnega polja in nasadov repice, ki nam še zdaj dela družbo v prtljažniku, so vetrnice. Sprehodimo se do njih in Jan izračuna hitrost konice (130km/h), meni so občutki, ko stojiš tik ob njej precej neprijetni, od blizu postanejo precej mogočne in hitre, čeprav so od daleč še kar zlite z okoljem.
Makaroni, polni trebuščki, komarji, spalka vabi, noč na Danskem…

by Katarina

Gremoooooo!

2010-07-21T20:00:00.002+02:00

Nekoč je živela družina Mocart. 27. Januarja nekega davnega leta se je v zakotni vasici nekje v Avstriji rodil sin Volfgang. Čez veliko let, natančneje leta 1954 se je na isti dan v letu rodil mali Dean, ki je imel pri svojih 37 letih sina. 19 let kasneje se je sin Jan s svojimi prijatelji v kombiju peljal čez Avstrijo. Pot je potekala mirno. Dokler ni Žan v zadnji vrsti ugotovil, da so se jajca razbila. Cela šteka. Sama od sebe. Jan in Žan sta jajca počistila s Simby robčki in WC papirjem, Katarina pa je zraven asistirala (težila). Kmalu so nadaljevali pot. Kmalu so se tudi navadili smrdljivega jajčnega vonja. Bili so veseli, da so skupaj in da imajo kombi. Peljali so se mimo Salzburga in Műnchna. Kljub temu, da nemške avtoceste nimajo omejitve hitrosti so vozili zmerno. Optimalna poraba bencina je namreč pri 110 km/h. Bližali so se Nűrnbergu, ko se Žanov želodec ni zmogel več diskretno oglašati. Kosilo! Oh kako so dobri makaroni ala pesto đenovese. Potem so nadaljevali pot, saj so imeli pred sabo še 400 km. Za volan se je usedla Monika. A ne za dolgo. Kar naenkrat je na glavo dobila surovo jajce. V afektu je pograbila drugo surovo jajce in ga razbila na Žanovi glavi. Juhu spet je vse smrdelo. Tudi Žan in Monika. V ženskem WCju na pumpi sta se oprala potem pa so šli naprej. A Monika spet ni vozila dolgo. Ko je prekoračila hitrost 110km/h se je avto začel čudno oglašati. Panika! Parkirišče! Potem je vozil Žan zelo počasi in premleval kaj bi lahko vse bilo narobe. Ustavili so se na parih počivališčih. Naposled so fantje le ugotovili, da ni zmanjkalo olja ter, da pogonski zglob dela kakor je treba. Le pri blatniku se je staknila plastika in povzročala veliko hrupa. Mirne vesti so nadaljevali pot do Kassla. Tam je Lovro poiskal kamp, kjer so imeli ful hude tuše, rjavo reko in glasne švabske mulce za sosede. Vseeno je Marta kmalu zaspala. Za njo pa še vsi ostali. Tudi Jan.
Dean bi bil zagotovo ponosen na svojega sina…

by Monika & Katarina